5 minute branja

Računalniško mišljenje

Šola mora pripraviti učence na prihodnje izzive in reševanje problemov.

Vzgojno-izobraževalni sistem se mora z izobraževalnimi politikami in temeljnimi izobraževalnimi vsebinami odzvati z njihovo ponovno evalvacijo teh v luči digitalizacije in informatizacije današnje družbe ter jih preoblikovati z vidika vključevanja spretnosti 21. stoletja. Šola ima danes obvezo, da učence pripravi na izzive v prihodnosti. Reševanje izzivov bo namreč zagotovo vključevalo nove tehnologije, orodja in storitve. Pri tem pa bodo morali imeti učenci imeti sposobnost računalniškega mišljenja, ki se najbolje razvija pri pridobivanju temeljnih znanj računalništva in informatike.

Brez teh znanj bodo naši učenci le nemočni uporabniki oziroma potrošniki opreme, proizvedene v državah, kjer danes računalništvo in informatiko že vključujejo v učne programe. Tehnološko, gospodarsko in kulturno napredno družbo lahko ustvarimo le, če celotnim generacijam učencev omogočimo pridobivanje potrebnih temeljnih računalniško-informacijskih znanj. Računalništvo in informatika je zagotovo eno od področij, ki bi moralo biti vključeno v vrtčevske dejavnosti in kot samostojni predmet v osnovne in srednje šole.

Z vidika psihološko pedagoške stroke lahko izpostavimo tudi naslednje pomembne vidike prednosti urjenja učencev v računalniškem mišljenju:

• Urjenje v reševanju problemov in programiranju omogoča bolj vešče reševanje strokovnih in znanstvenih problemov. Učenci pri tem spoznavajo tehnologije, ki jih obkrožajo, in jih vključujejo v svoje rešitve. Na ta način urijo algoritemski oziroma postopkovni način mišljenja, ki je ena od strategij za reševanje problemov, in ga je najverjetneje mogoče posplošiti tudi na probleme, ki ne vključujejo uporabe računalnika; posledično je to lahko pomembno orodje reševanja problemov. Nekatere raziskave nakazujejo, da se spretnosti računalniškega mišljenja do neke mere posplošijo na sposobnost reševanja problemov na splošno in da vodijo v bolj razvito metakognitivno mišljenje (npr. Lye in Koh, 2014). Razvijanje računalniškega mišljenja lahko torej pripomore tudi k razvijanju metakognitivnih strategij učencev, saj jim omogoča lažje reševanje (vsakdanjih ali učnih) problemov.
• Spodbujanje računalniškega mišljenja lahko vidimo tudi kot element v razvoju samoregulacijskega učenja učencev (t. i. »učenje učenja«), ki je ena od ključnih kompetenc sodobnega učenca (Ključne kompetence za vseživljenjsko učenje, 2007). Zimmerman (1995, po Pečjak, 2012) samoregulacijsko učenje opredeljuje kot učenje, pri katerem si učenec sam postavi svoje učne cilje, ob tem pa spremlja, nadzoruje in regulira svoj učni proces. Upoštevajoč svoje značilnosti in značilnosti okolja je učenec metakognitivno, motivacijsko in vedenjsko dejavno udeležen. Računalniško mišljenje podobno kot učenje učenja lahko razvija sposobnosti organizacije in usmerjanja lastnega učenja, učinkovitega upravljanja časa, virov, podatkov, informacij itd. ter s tem smiselno doprinese k razvoju posameznikovih metakognitivnih spretnosti, prenosljivih med predmeti in med različnimi primeri. Podobno navajajo sodobne raziskave, ki so preučevale učinek intervencij, namenjenih urjenju računalniškega mišljenja (več v Lye in Koh, 2014), in ki poročajo o pozitivnem učinku razvijanja računalniškega mišljenja na kognitivne izide učencev. Ob tem je treba poudariti, da je raziskav na področju povezanosti računalniškega mišljenja in kognitivnega funkcioniranja še vedno premalo, da bi lahko podali bolj veljavne sklepe.
• Urjenje v računalniškem mišljenju pomeni urjenje v strategijah reševanja odprtih problemov; enako kot je treba učence uriti v bralno-učnih strategijah, da so se sposobni spoprijemati z učenjem iz pisnih virov, jih je treba opremiti tudi s strategijami reševanja odprtih problemov. Strategije računalniškega mišljenja so tako lahko za učence orodje, ki jim omogoča, da pri reševanju problemov vztrajajo in se znajo spoprijeti tudi s položajem, ko so neuspešni.
• Urjenje v računalniškem mišljenju pomeni tudi dolgoročno opolnomočenje učencev za razvijanje vztrajnosti pri soočanju z neuspehom in posledično večanje psihične odpornosti. Čeprav se zdi, da se koncept računalniškega mišljenja v večji meri osredotoča prav na kognitivne vidike reševanja problema, pa je to lahko tudi učinkovita strategija spoprijemanja s čustvi v učnih okoliščinah, ki so frustrirajoče. Urjenje spretnosti računalniškega mišljenja je lahko za učence učinkovito orodje spoprijemanja z zahtevnejšimi učnimi nalogami, katerih obvladovanje zahteva vztrajanje tudi ob doživljanju začetnega neuspeha. Zmožnost vztrajanja ob neuspehu je ena ključnih značilnosti posameznikov, pri katerih prevladujejo cilji obvladovanja (angl. mastery goal orientation), ki se povezujejo z večjo uspešnostjo na različnih področjih. Še posebej urjenje v učinkovitem iskanju in popravljanju napak lahko učencem pomaga pri razvoju miselne naravnanosti k rasti (angl. growth *mindset, tudi *incremental self-theory), pri čemer gre za posameznikovo prepričanje, da je sposobnosti mogoče razvijati z lastnimi prizadevanji in izobraževanjem. Takšna miselna naravnanost ustvarja pogoje za kakovostno učenje in psihološko odpornost (angl. resilience), ki sta ključnega pomena za visoke dosežke. Dosedanje raziskave kažejo, da se miselna naravnanost k rasti povezuje s pozitivnimi izidi na različnih področjih: posamezniki s takšno miselno naravnanostjo so bolj odprti za učenje ter spoprijemanje z novimi izzivi, so bolj vztrajni, kadar se spoprijemajo s težavnimi nalogami, in bolj psihično odporni, torej v večji meri zmožni okrevati po neuspehu (Dweck, 2000). Posledično so uspešnejši pri spoprijemanju z izzivi; tako so na primer Blackwell, Trzesniewski in Dweck (2007) ugotovili, da implicitne teorije učencev o inteligentnosti napovedujejo učno vedenje v nekem časovnem obdobju, kar še posebej velja za soočanje z izzivi.

Urjenje računalniškega mišljenja je uporabna strategija in učni cilj v učnih primerih, ki so zasnovani kot problemsko učenje in pri katerih učenci rešujejo odprte probleme. Učenci pri urjenju računalniškega mišljenja razvijajo vztrajnost in krepijo psihično odpornost pri soočanju z neuspehi, hkrati pa se z digitalno tehnologijo učijo spreminjati svet okoli sebe.

Vabimo vas k ogled videoposnetka Programiranje na razprotju, kjer lahko vidite pozitivne učinke programiranja za širše delovanje otrok.

Coding at a Crossroads, ki ga je objavil CACM.

Celotni prispevek z naslovom Coding at a Crossroads najdete tukaj.