3 minute branja

Računalništvo in informatika za vse

naj postane stvarnost.

Michael Manske je leta 2013 v članku Slovenia was a strong economic engine inside Yugoslavia predstavil zanimive podatke. Tako navaja, da so v bivši skupni državi Jugoslaviji Slovenci predstavljali trinajstino prebivalstva in ta trinajstina prebivalstva je ustvarila petino BDP in dobro tretjino izvoza. Postavlja se očitno vprašanje, zakaj je prišlo do tega.

Razlog je brez dvoma zgodovinski. Zavedati se moramo, da so se v Jugoslavijo, ki je nastala po prvi svetovni vojni v začetku 20. stoletja, združili narodi iz različnih držav. Po eni strani so na vzhodu v skupno državo prišli narodi, ki so bili prej v Otomanskem cesarstvu, Srbiji in Črni gori, medtem ko sta sever in zahod države bila del Avstroogrskega cesarstva. Ob tem nam takoj vzbudi pozornost ekonomska razvitost Avstroogrske na eni strani in ostalih držav na drugi strani. Je to resnični razlog?

Ne povsem. Če bi bil, bi morali tudi Hrvaška in Vojvodina predstavljati ekonomski stroj skupne države, kot ga imenuje Manske. Pa ga nista. Vsaj ne v tolikšni meri, kot ga je Slovenija. V čem je bila razlika – razlika med Slovenijo na eni strani ter Hrvaško in Vojvodino na drugi?

Za razumevanje te razlike moramo podrobneje pogledati v politični in zgodovinski ustroj Avstroogrskega cesarstva. Cesarstvo je bilo sestavljeno iz dveh delov – avstrijskega in ogrskega. Vladar je bil sicer eden, vendar sta dela delovala upravno dokaj ločeno. Če se vrnemo k našemu vprašanju o razliki med Slovenijo ter Hrvaško in Vojvodino, se že kaže obris odgovora: Slovenija je bila v avstrijskem delu, medtem ko sta bili Hrvaška in Vojvodina v ogrskem delu. In kaj je bilo tako različnega med deloma?

Verjetno je bilo najodločilnejše Miklavževo darilo, ki so ga Slovenci dobili leta 1774 (točneje 6. 12. 1774). Govorimo o splošni šolski obveznosti, ki jo je cesarica Marija Terezija zapovedala na ta dan. Šolska obveznost je zahtevala, da je vsak podanik avstrijskega dela cesarstva bil deležen pouka branja, pisanja in računanja. Slednje je pomembno ne samo pri krepitvi narodnostne identitete naroda (postalo je zelo smiselno v vsako slovensko hišo prinesti tiskano gradivo), ampak tudi gospodarske moči. Branje, pisanje in računanje so bila ključna znanja za obstoj in uspešnost v 19. in 20. stoletju. Kaj pa v 21. stoletju?

Če je bil na nek način ključni stroj 19. in 20. stoletja Wattov parni (ali kasneje bencinski oziroma električni) stroj, je ključni stroj 21. stoletja računski stroj oziroma računalnik. Zatorej je za obstoj in uspešnost v 21. stoletju ključno posedovanje znanj, ki omogočajo uspešno in predvsem kreativno uporabo računalnika. Kopica držav po svetu se tega neizmerno zaveda (od ZDA, Čila pa do Japonske, Nove Zelandije in Avstralije) in so v svoje izobraževalne programe že vpeljale obvezne predmete, ki nudijo otrokom ta znanja po celotni vertikali osnovnega in srednjega šolstva. Tudi številne članice Evropske unije so izvedle podobne uvedbe predmetov – od Anglije in Poljske, ki sta bili med prvimi, pa vse do naše sosede Hrvaške.

In Slovenija? Slovenski učenci in dijaki so prikrajšani za te vsebine, saj jim slovenska osnovna in srednja šola zagotavljata v obveznem predmetniku samo 70 ur pouka informatike v prvem letniku gimnazije. Posledično bodo vse generacije, ki so trenutno v osnovnih in srednjih šolah, v zelo podrejenem položaju v primerjavi s svojimi vrstniki v tujini.

Ali bomo čez sto let brali članek, podoben Manskejevemu, v katerem bo avtor ponovno primerjal uspešnost Slovenije s kakšno drugo regijo in bo ugotovil, da trinajstina prebivalstva ustvarja petnajstino BDP in osemnajstino izvoza? Da se to ne bi zgodilo, je tako pomembno, da so zagotovljena temeljna znanja računalništva in informatike za vse.